Pohištveni sejem

Včeraj sem šla na pohištveni sejem. Malce sanjati, kaj bi imela, če bi imela toliko in toliko evrov. No na koncu sem prizorišče zapustila po pičlih 2 urah in pol. Zakaj?? Ker to preprosto ni moj stil! Očitno sem jaz z okusom kakšne 50 let nazaj. Mislim, da bolj brezosebnega pohištva še nisem videla. Kuhinje so take, da bi me minilo kuhati, če bi jo imela doma. Nobenih polic nikjer, samo stroge zaprte omare, celo brez ročajev, ker je vse na dotik. Frcneš predal in se odpre (ob tem je najboljše ignorirati vse prstne odtise, v nasprotnem primeru se ti lahko strga ob nenehnem pucanju). Cela taka kuhinja pa deluje, kot en sam element, nikjer ni občutka kje se začne hladilnik in kje omara za krožnike. O pipah pri koritu nebi izgubljala besed.

Podobna zgodba so kavči in zofe. Moje mnenje je da more biti kavč udoben in takšen, da te po treh dneh ležanja (v primeru bolezni seveda) ne boli vsaka kost. Mora imeti dobro naslonjalo, da lahko brez problema prebereš 150 strani v knjigi, hkrati more biti tudi dobra občasna postelja,... No vse to ni (za moje pojme seveda) nudil niti en kavč. Poglavitna funkcija predstavljenih kavčev je bila - i look wonderful. Vse je v nekih svetlih in občasno kričečih vzorcih, oblike nenormalno zavite (pojma nimam kako se lahko uležeš ), udobnosti pa nobene. No pašejo pa mogoče v kakšne lepe pisarne, nikakor pa ne v mojo bodočo dnevno.

No, da ne bom samo kritična, so me pa navdušile domače savne in jaccuzi-ji. To bi nabavila takoj, ob predpostavki, da bi imela denar in prostor. Popolnoma pa me je navdušila tudi ena kuhnica, ob kateri sem najprej pomislila na domačnost in dom (slikica zgoraj).

P.S. Ta zapis temelji izključno na mojem mnenju, da nebo nesporazumov!