Vsekakor zadnje 14 dni nisem takšna kot ponavadi. Vse mi gre na jetra, tečna sem, smilim se sama sebi,... Da pa to še ni vse, se še tolažim z goro hrane, kar se že lepo pozna na tehtnici in hlačah. Ampak si ne morem pomagat! Takšna sem (Sm kar sm, ne igram - slavni citat iz raznih resničnostnih šovov). Vedno ko se pred menoj pojavi kakšna ovira (optimisti bi rekli da izziv), se zaprem vase, tuhtam kako mi je hudo in čakam, da bo vse skupaj minilo. Minilo brez mene. Če pa ne mine, se pač po liniji najmanjšega upora lotim stvari. Nisem ustvarjena za delanje limonad iz limon, ki jih meče življenje. Jaz sem tip človeka, ki limono skrije in potem kot, da ne obstaja. Dokler se spet ne prikotali pred mene. Šele potem tuhtam, kaj naj z njo. Ampak takrat je že največkrat prepozno.
1 komentar:
Če smem nekaj priponiti, čisto banalnega seveda - jasno je, da pride obdobje stagnacije, ampak tudi to mine. Večji problem pri ljudeh je, če obdobje padca vidijo kot vele problem in potem zablokirajo za še tisto dobro, kar v življenju obstaja. Zato moraš sama ozavestiti in malo popredalčkati, kaj točno je tisto, kar dela dneve slabe in kaj točno je tisto, kar naj bi jih delalo dobre. In potem je lažje postati aktiven, se nehaš umikati in skrivati, ker si pripravljen na spopad, z jasnim ciljem za naprej.
Umikanje pa itak vzeme več energije kot napad, zato ... puško na rame in v boj :P
Objavite komentar