Kako vem, da se staram? Niso to že prve gubice okoli oči, ali pa dejstvo da gredo kile mnogo težje dol kot pred 5-timi leti. Ni to misel, da se mi zdi tako trapasto ko gledam mladino, kako se naceja z najcenejšim vinom za šolo (nekje ne dolgo nazaj smo se tudi mi). In ni to prvi sivi las, ki ti ga po naključju odkrije frizer. Staranje občutim, ko dobim čisto mimogrede povabilo na sošolkino dekliščino oz. ko dobim sms iz porodnišnice. Takrat se spomnim kaj vse smo ga srali v osnovni in potem še srednji šoli. Mislim si, pa to je bilo šele lani nekje. Dejansko pa je tega že kakšne 10 oz saj 8 let nazaj. Takrat se zavedam da se staram oz. se staramo vsi. Ampak tako je življenje. Namenjeno nam je, da zorimo in se razvijamo vse do zadnjega konca.
Hvala bogu nam ostanejo saj spomini!
1 komentar:
Ja, ampak na staranje bi jaz raje gledala z bolj pozitivnega vidika, namreč, tega, kar veš sedaj, pred desetimi leti nisi, kajne? In v tem je ves čar - resda čas prehitro mineva, resda več ne sediš za šolo, ne pokaš starih vicev in se dnevi mogoče več ne zdijo tako brezskrbni kot tisti iz spomina, je pa tukaj kanček več zrelosti, izkušenosti in mislim, da je to veliko vredno! Zato 'staranje' spremeni v 'zorenje' in ne bo tiste misli na gubice, sive laske in podobno ... do tega je itak še daleč ;)
Objavite komentar