Moram povedat nekomu, moram če ne se bom razpočila od jeze. Na kurac mi gre dejstvo, da ni nič moje. Tudi če si kupim sama in vržem dobesedno zadnji € za nekaj kar mi polepša te bedne dneve. To ne pomeni nič! Vsak vzame brez vprašanja, brez pojasnila samo zato ker je na polici. Ali morem zaklepati svoje stvari? Ali mogoče skrivati? Lahko bi komu počilo tam v možganih nekaj, da bi vprašal ali mogoče vzel drugo stvar. Ali pa bi padel Bog na glavo, če bi mi tisti nekod prinesel kdaj pa kdaj to stvar, ker ve da mi veliko pomeni. Kje pa! Popolnoma je samoumevno, da to kupim jaz in je vedno tam. Nič več, dragi moji!
Ni komentarjev:
Objavite komentar