Pretekli teden je bil kar v redu. V službi je bilo vse kot more biti, doma smo pospravili drva, resno smo hodili v fitnes in z mojim se razumeva več kot odlično. Skratka počutila sem se v redu, produktivno in celo malce srečno.
Potem pa, takrat ko je najmanj treba, srečam neko dušo iz več let nazaj in imam uničen svoj trenutni ideal. Par besed in spet imam polno glavo vsega, kar bi že zdavnaj morala predelati. Spet sem začela analizirati domnevno pozabljen odnos. Kaj bi bilo če bi bilo,...? Zakaj nisem/sem naredila to ...? Zakaj sem tukaj kjer sem? Bi morala narediti drugače? Vedno ko imam občutek, da je moje življenje trenutno v redu, me prej ali slej dohiti preteklost in me lopne po glavi. In to me strašno moti. Moti me razmišljanje, kako bi bilo če bi naredila drugače. Zato sovražim kakršno koli odločanje - ker me vedno znova dohajajo duhovi iz preteklosti in me opominjajo, da bi vedno lahko bilo drugače. Upam samo, da bi vedno bilo slabše in nikoli boljše.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
1 komentar:
evo, mene tut odločitve mal dajejo, pa mi je pred kratkim nekdo povedal, da enostavno ni takih odločitev, ki bi prinesle 100% samo pozitivne stvari, tko da je to treba vzet nekak (hm, še ne vem, kako) v zakup. (aja, ok, če je dilema v stilu "ubit nekoga, oropat banko", pol je seveda malce drugače vse skupej :))
Objavite komentar