Ne razumem, kako mi lahko neka oseba popolnoma zamori dan. Lahko sem zjutraj dobre volje, polna energije, ampak že sam pogled me lahko spravi v depresijo. Postanem zaskrbljena (kaj sem naredila narobe), pretirano previdna, bojim se izraziti svoje mnenje, postanem nekdo drug. Nekdo, ki nočem biti. Zakaj se tako oziram(o) na druge? Zakaj si ne rečem, danes je moj good day in pošljem vse nekam in se ne sekiram? Zakaj?
Ker mi ni vseeno! Ker se želim dobro razumeti z vsem, ker želim ugajati vsem - sploh ljudem s katerimi se srečujem vsak dan. Mogoče razmišljam malce naivno (nikoli ne moreš biti vsem všeč), ampak taka sem. Zato se bom danes, jutri, pojutrišnjem,... še vedno trudila z lepo besedo in nasmehom.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
2 komentarja:
uf, tu se pa žal lahko čisto poistovetim s tabo. jst mam tut v sebi eno tako željo, da želim ugajat vsem. ne v smislu, da se vse o vsem strinjamo, ampak da se kljub nestrinjanju mamo radi :) in v teoriji to je mogoče, mi ne bo nihče rekel, da ni. v praksi pa žal ni tako. tako da sem trenutno v fazi, k poskušam to svojo občutljivost kontrolirat. ker drugače človek ne more zdržat...
p.s.: upam, da ni panike, če komentiram tkole?
Ja, imaš popolnoma prav! Treba je nadzerat to občutljivost, če ne se ti lahko samo zmeša. Bom poskušala enako - ne bom se ozirala na slabo voljo drugih. Nikakor pa ne smem dovoliti, da vplivajo name in na moje delo.
Objavite komentar